Nekega večera v zgodnjih junijskih dneh sem ga prvikrat uzrl. Samo glavo sem mu videl, skoraj vso sivo, z lokavim pogledom in zakržljanim rogovjem, ki mu ni bilo prav nič več v okras. Gledal me je izza zakrnelega hrastovega grma, in ko je videl, da sta se najina pogleda srečala, je počasi, skoraj neopazno sklonil glavo za grm in tiho izginil.
»Star preverjenec bo,« sem si mislil in sklenil, da ga bom v teh vročih junijskih dneh hodil zalezovat.
Poznate zgodnje goriško poletje? Poletje, kot čista omama, toplo in dehteče po akaciji in brnistri, po malem jesenu in kovalčniku. Jutro, kot rosni popek, ganljivo in polno obetov.
Poldnevi zaspani, zgovorni, poldnevi razkošni, ko v molku brnijo in nosijo odsev akacijskih cvetov, pozvanjajočih v ozračju poletnega večera. Ah, ti večeri, ko se sonce tam zadaj za briškimi griči v ognju barv polagoma utaplja v morje! Ko se začenja oglašati slavček in začno besede izgubljati pomen in obrazi trdoto. Čarobni, topli, nobeni drugi slasti podobni večeri, polni opojnih vonjav, ki na krilih večernih sapic priplavajo s polj in gozdov.
Prav ta nenavadna sredozemska opojnost barv in vonjav goriških pomladi in zgodnjih poletij sta me priklenili na ta svet. Tako različen in vendar tako blizu je tistemu, kjer sem vzrastel, da se lahko slednji hip odzovem klicu gora, ko me kličejo in je domotožje prehudo.
Prav zaradi tega je tudi lov na srnjaka v goriških loviščih lep samo v zgodnjem poletju. Pozneje, vsaj zame, mnogo zgubi na privlačnosti. In ta lov je lep samo na zalaz, prav zardi barv in vonjav, ki se z vsakim korakom spreminjajo. Toda srnjaka je mnogo težje zalesti tod, kot pa na posekah ali senožetih ob obronkih smrekovih ali bukovih gozdov. Tu posek skoraj ni in tudi kot majhne oaze prepletajo povsod med obdelanimi površinami, njivami, sadovnjaki in vinogradi. Svet pa, ki je bolj odmaknjen kmetijski obdelavi, je še b olj divje zraščen z akacijo, črnim trnom, nizkimi mladimi hrasti, malim jesenom in gabrom. Vmes, koder je najbolj senčno in gosto, pa je povrh še robida, ki vso to divjo goščavo prepleta tako na gosto, da je sploh neprehodna. Le vmes so posamezne svetle čistine, opuščene senožeti, ki jih je nenadzorovano zajela bujna rast, tako da je na vsakih nekaj metrov večji ali manjši grm ali drevo.
Ta svet, ki je zdaj tako obraščen, je bil pred vojno goličava. Zrasel je v glavnem šele po vojni in zaradi velike razdrobljenosti kmetijskih posesti. Gozdarji bolj počasi prodirajo v to divjino, da bi jo posadili z donosnejšimi vrstami dreves. Srnjad pa je začela obilo naseljevati te grmičaste gozdičke, kjer se čuti varna. Saj so tu predeli, ki so sploh nedostopni, in le bolj malo je takšnih steza, koder ni treba lomastiti kot medved in na kilometer daleč opozarjati divjad, da je lovec na pohodu. Prav zato veljajo tu, na zalazu, drugačna merila kot drugod. Naključje, hitrica pri ocenjevanju, vztrajnost in dobro poznavanje terena imajo tu mnogo večjo vlogo.
Priti na zalazu do starega srnjaka je res lahko samo naključje ali velika umetnost. Zato je morda lovsko primernejši lov na klic in je tudi bolj upravičen tudi s stališča lovske etike. A lepoti in privlačnosti zalaza ob večerih ali jutrih zgodnjega poletja se ne more primerjati. Komur se v tej zmešnjavi rastlinja in harmoniji barv in vonjav dopadejo presenečenja in razočaranja na zalazu, se mu ne bo mogel upreti. Zato sem staremu takoj po prvem srečanju obljubil svidenje.
In potem sem mu posvetil nič koliko juter ko sem bil na njegovih jasah že tedaj, ko so se temne sence noči zgubljale v nestvarni sivini in je nastajalo jutro, polno prijetnih glasov ptičjega petja. Videval sem srne, ki so se pasle, videl mladičke, ki so se igrali. Tudi srnjake sem videl, samo onega s sivo glavo in zakrnelimi rogovi nisem opazil. Toda njegovo navzočnost sem vedno čutil. Med grmi sem pogosto zaslišal pritajene skoke, ki so se oddaljevali in nekajkrat sem čul, kako s je jezen vznemiril z odsekanim, globokim basom: »Bo, bov«.
Ob večerih ni bilo nič boljše. Zdelo se je, da sploh ne izstopa na jaso, ali p se že v mraku za hip prikaže čisto na robu in jo ob najmanjšem šumu spet ucvre v goščavo. Samo enkrat sem ga še videl, kako me je, kakor prvikrat, opazoval izza pritlikavega gabrovega grma. Toda stal je samo toliko časa, da sta se najina pogleda srečala, in že se je sklonil ter izginil v goščavi. Mislil sem že odnehati in počakati na čase, ko bi ga nadvladal nagon ter bi mu s pivkanjem morda le razplamtel ljubosumje, da bi pozabil na previdnost in se pokazal. Toda čimbolj sem o tem razmišljal, tem manj se mi je zdelo dostojno, da bi v dvoboju z njim varal. Sklenil sem, da ga bom, ko bo izstopal le poskušal na nek način zalesti. Taka zmaga bi bila veliko več vredna. In niti dolgo mi ni bilo treba več čakati.
Nekaj dni zapored nisem utegnil iti na lov. Moji večeri so bili zavzeti in jutra sem raje prespal, da bi se lahko spočit spoprijel s težavami dneva. Potem pa je nekega zgodnjega popoldneva privršala mimo nevihta. nebo je potemnelo, zagrmelo je in se zabliskalo, potem se je usul velik naliv, ki pa ni trajal dolgo. Spet je posijalo sonce. Svet je bil iznenada spet čist, zrak prosojen in oster, drevje je cvetelo z novim vonjem in sonce je gorelo z nenavadnim, ostrim leskom. Tedaj nisem več vzdržal. vzel sem puško in šel v lovišče. Tam je lahen vetrič še vedno stresal kaplje z dreves in sonce se je poigravalo z njimi, da so se na listju, rožah in travah razlivale v čudo barv. Večer je bil nenavadno mil. Bilo je toplo, v zraku je dišalo po bezgovem in akacijevem cvetju in po soncu.
Ko sem prišel do prvih jas, kjer se je rad zadrževal moj srnjak, sem nehote splašil srne, ki so se sušile na soncu. Nisem bil pripravljen na takšno skorajšnjo srečanje. Z dolgimi skoki so se pognale v hrib in pri tem s potegnjenimi nogami plavale skozi zrak, tako lahko, tako elegantno, kot zmorejo le srne.
Postal sem bolj previden, kajti bližal sem se kraju, kjer bi se utegnil pojaviti moj stari znanec. Srnjad je bila zunaj in se je sušila na vseh jasah, ki jih je grelo večerno sonce. Previdno sem stopal in se izogibal najmanjšemu šumu. Tako sem se neopažen pretihotapil mimo več srnjadi, ne da bi me opazila. Samo en srnjak me je ugledal preden sem jaz njega, in je z globokim »bov, bov« zginil v goščavi. Še dolgo se ni mogel potolažiti.
Tako sem se približal kraju, kjer bi vsak hip lahko naletel na starega. Premikal sem se s podvojeno previdnostjo in pregledal vsak grm, vsako jasico pred seboj, preden sem stopil korak naprej. Potem sem ga uzrl v bregu, komaj streljaj nad seboj. Toda glavo je imel za grmom, medtem ko mi je ves trup izpostavljal. A nisem bil prepričan, da je pravi. Opazoval sem ga skozi daljnogled na puški in omahoval. Toda ko sem mu lahko videl noge, je bilo že prepozno: kar izginil je v grmu. Kdo ve, kaj ga je vznemirilo, saj je bil veter izjemno ugoden in je s Svete gore pihal navzdol proti meni. Tudi opaziti me ni mogel. Toda vedel sem, da se za grmi začenja nova jasa in da ta prehaja mimo majhne goščave v drugo in tretjo. Poleg tega se bil na shojeni stezi in sem se lahko premikal skoraj brez šuma. Začel se je pravi zalaz.
Ko sem se približal prvi jasi, sem videl samo še senco, ki se je potegnila v gozd. Naprej! Torej je pred mano. Pohiteti moram do druge jase. Toda vrag, že za prvim grmom sem opazil srno, ki se je pasla komaj dvajset korakov nad stezo pred menoj. Samo še to je manjkalo. Prihulil sem se h grmu in upal, da se bo oddaljila. A minute so tekle in zdelo se mi je neskončno dolgo, srna pa se ni hotela nikamor spraviti.
Potem se je nizko pod mano oglasil tenek »piji – piiji-piiji«. Srno je vso vznemirjeno zvabil, da je šla k svojima malima, Pot je bila prosta. A kdo ve, kje je že bil srnjak? Nekoliko hitreje sem se privlekel do jase, ki je bila prazna. Da ni šel že preko, v drug gozdiček? Napel sem ušesa in opazoval okoli. Nad mano je škrtnila vejica. Še bo notri! Pa je bilo spet vse tiho. Upam, da me ni opazil. Minute so neopazno tekle.
Sem se zmotil? Ne! Prav ob parobku se je zmajal mlad jesen. Srce mi je hotelo zaigrati. »No, kaj bo, smo mar še vedno zelenci?« sem se v mislih obregnil obenj. In srce, poslušno, mi je začelo spet normalno utripati. Toda srnjaka le ni bilo ven. Napetost je nekoliko popustila in roke, ki so se oklepale puško, so se mi spet povesile.
In v hipu, ko ga že nisem več pričakoval, se je pojavil na jasi. V hitrem drncu je prečkal dobrih petnajst korakov širok pas, ki ga je ločil od druge goščave. Puško sem sicer dvignil, a v križ ga nisem mogel uloviti. Tiho sem nekaj želel svojim prednikom in pohitel naprej.
Še bom poskušal! Naslednja jasa je bila večja. Pravzaprav je bil griček, ki je zakrival vznožje gozda. Samo na sredi, prav pod vrhom, se je košatil hrast z veliko, široko obršo. Sonce se je medtem spustilo do morja vse rdeče lebdelo nad njim in razširjalo svojo poslednjo rožnato svetlobo, preden se bo utopilo v noč.
To pot sem ga prehitel, a le za malo. Komaj sem se ustavil in nekoliko razgledal, sem ga že opazil, kako je previdno stopil na jaso in se potem spet pognal v drnec. Toda imel sem ga že v križu in ga spremljal v teku. vrh grička se je nekoliko ustavil in tedaj sem prst ukrivil.
Nobenega znamenja ni dal, da je bil zadet. Samo obrnil se je proti meni in prav počasi šel do hrasta. Tam je obstal, pogledal naokrog, proti soncu, ki se je utapljalo v morju barv, in prav počasi legel. Potem je z dvignjeno glavo pogledal nekajkrat okrog sebe in ves truden hotel položiti glavo k počitku. Tedaj se mu je telo poslednjič sprožilo.