Vinko je počasi zaprl vrata domače hiše. Dvakrat je obrnil ključ v ključavnici in ga z vajeno kretnjo potisnil v ozko špranjo nad podbojem. Obrnil se je proti kleti. V temi je zarožljala veriga. Mladi Lisko se je potihoma prismukal do gospodarja. Žival se je vzpela nanj, mu lizala roke, kot vselej, ko se je odpravljal ali vračal domov. »Danes ostaneš doma, na goro pojdem,« ga je potrepljal po glavi. Kot bi Lisko razumel gospodarjeve besede , se je počasi odplazil nazaj v toplo slamo. Vinko je še nekoliko postal in se zazrl proti gori, ki jo je v temi bolj slutil kot videl. Popravil si je kučmo, globoko vdihnil sveži zrak in se odpravil. Škripanje korakov je počasi zamiralo v tiho noč. Nekje v gozdu je zaskovikala sova, pod težo ledu je počila drobna vejica. Vse le za hip. Spokojno tišino je objela gluha noč.
Dobro leto je minilo, kar je Vinko praznoval polovico stoletja. A na pogled bi mu človek ne prisodil. Morda kako čez štirideset, več zagotovo ne. Bil je vitek, srednje visok in plečat možak. V živahnih očeh si prebral mirnost in odločnost.
Mati ga je povila kot drugega otroka na samotni gorski kmetiji, kake pol ure hoda do vasi. Že ded je malemu Vinku začel odkrivati skrivnosti širnega gozda in pečin nad domačijo. Kot bosopet deček je med policami v gori že stikal za gamsi, nastavljal lisicam pasti, lovil polhe in ribe v potoku pod hišo.
Počasi je zaslutil: lov, ki je pri hiši že od pamtiveka, privablja tudi njega. Narava in samota sta ga izoblikovali v klenega moža, pravega gorskega lovca.
Prišla so tista povojna leta, ko so se v dolinah in mestih na veliko gradile nove tovarne. Gorske vasice v zgornjem delu baške grape so se začele prazniti. Mladi ljudje, vajeni dela, so zapuščali domačije. V dolini je bil zanje debelejši kos kruha. Cvetoče senožeti pod obronki Črne prsti, prek katerih je med košnjo odmevala pesem deklet in vriskanje fantov, so onemele. Koliko veselja, razigranosti in trdega dela so mladi nekoč doživljali pri teh košnjah! Koliko zagrizenosti in volje do dela je bilo v teh ljudeh, kot bi se zavedali, da je njihovo življenje neprimerno trše od tistega v mestu. Tudi Vinku so ta leta načenjala duševni mir.
Njegovi vrstniki so odhajali. Vabili so ga s seboj v dolino. Zemlja ni bila več cenjena, gorski kmet je ostajal sam – pozabljen….. .
Vinko je nemalokrat premišljeval dolgo v noč. Potem se je odločil : za težje življenje, za kmetijo, zemljo in gozdove. V sebi je končno začutil olajšanje. Vedel je, da je ravnal prav. Z vso zagnanostjo se je lotil dela. Tedne in mesece je širil pot, razbijal skale, krčil gozd. Vzdržal je v boju s sabo in naravo. Trdna volja in miren značaj sta mu pomagala prebroditi vse težave. Uredil si je domačijo. Zavel je nov veter in z njim spoznanje, kako zapostavljen je bil hribovski kmet. Žal prepozno. Na kmetijah so ostali le ostareli in tisti redki, ki so ohranili vero vase, v trdo delo in znojem prepojeno zemljo.
Zatopljen v svoje misli je Vinko prispel do roba gozdne meje. V medli svetlobi zadnjega krajca, so se od starih krivenčastih bukev odbijale pošastne sence. »Kot strahovi iz pravljic mojega deda,« se je nasmehnil samemu sebi. Za trenutek se je ustavil. Bilo je zadnje dni decembra. Za ta čas je zima skoparila s snegom tudi v gorah. Prav nič pa ni prizanašal mraz. Iz hladnih juter so se prebujali čudoviti sončni dnevi. Kor naročeni so za gamsarje. Tega se je Vinko dobro zavedal.
Zazrl se je v goro. Najprej strme s snegom pobeljene senožeti, nato melišča, ta pa so v vrhnjem delu prehajala v pokončno razčlenjeno steno. Le – ta se je v obliki piramide spojila z vršnim grebenom. To goro je poznal kot svojo dlan. Koliko lepih trenutkov je doživel na njej, koliko gamsov je odnesel z njenih nedrij! Velikokrat se je odprla pred njim, mu pokazala vse čare in lepote. A bili so dnevi, ko ga je nema in neizprosna zavrnila. Takrat je ni izzival. Obrnil se je in odšel.
Iz nahrbtnika je vzel dereze in si jih navezal na gojzarje. Kot že večkrat prej si je tudi tokrat izbral zahteven izpostavljen raz, ki je prek stene vodil na vrh grebena. Tod je bilo prikladneje predvsem zaradi vetra. Gamsi ga ne smejo dobiti v nos. Pred dnevi je bil tu. Takrat je v krnici opazoval trop gamsov. Nenadoma se mu je med policami nekoliko više prikazal star, tršat kozel. Samo za trenutek, potem pa je skrivnostno izginil. Neki nemir in pričakovanje sta ga gnala sem gor. Od tistega dne je bil tu že dvakrat, vedno zaman. Starega samotarja ni več videl.
Pospešil je korak. Hodil je hitro, vendar previdno, da bi ga škripanje derez in kosi odletavajočega snega ne izdali. Prišel je do kratkega skalnega skoka. Z vajeno kretnjo se je zavihtel vanj in ga preplezal. Takoj za skokom se je raz zelo zožil. Previdno, korak za korakom, se je začel vzpenjati. Na eni strani je globoka poledenela plošča vodila globoko v grapo. Druga stran je bila polna ostrih kamnitih konic, ki so režale izpod sneženih zaplat. Vsak nepredviden gib, bi se lahko slabo končal. Prav tu je nekoč, pred vojno, zdrsnilo mlademu fantu iz vasi. Čez takratno mejo je tihotapil poln nahrbtnik kave. Pri fašističnih oblasteh je bil “rdeče” zapisan in ni dobil dela. Pa si je pomagal po svoje – s “katrabantom”, kot se je takrat tem stvarem pravilo. Fant se je ujel v rušje, odletel pa mu je nahrbtnik. A ni odnehal. Pri luninem svitu je iskal nahrbtnik. Ker se je že zdanilo, ko ga je našel, seje skril v steni in tam počakal noč, ko je brez težav prekoračil mejo. »Zakaj bi italijanski financari brez potrebe zapravljali strelivo,« je kasneje v šali pripovedoval prijateljem svoje doživetje.
Vinko je prispel do grebena. Piramidni vrh stene se je ločil na njegovi levi, pod njim se je odpirala majhna krnica. Desno od njega se je vlekel dolg gorski hrbet in se izgubljal v temi. Na ozki polici si je za silo uredil sedišče. Iz nahrbtnika si je izvlekel ovčji kožuh in ga obesil prek ramen. Kučmo je potegnil globoko čez ušesa. Preden si je nataknil rokavice je iz majhne stekleničke potegnil požirek domačega.
Prijetna toplota mu je dobro dela. Usedel se je na polico, se naslonil na skalo in položil puško na kolena. Čakal je. Z vzhoda se je jelo rdečiti nebo. Zvezde na nebu so ugašale, prvi sončni žarki so se razlili čez goro. Krnico spodaj so stari divji lovci imenovali gamsji raj. Resnično, tod so se gamsi radi zadrževali. Še vedno je čakal. Gledal je skozi daljnogled in – zdaj se mu je zazdelo, da se je nekaj premaknilo. Res. Na dnu krnice so se pojavile temne sence. Vedno več jih je bilo. Za trenutek se je zdrznil. Pridržal je sapo, kot da težko verjame svojim očem. Na polici, nekoliko višje je ponosno stal stari kozel. Vetrič mu je igrivo mršil dolgo črno svetlikajočo se dlako na hrbtu. Velika razkrečena roglja sta se zableščala v soncu.
»Predaleč je,« je Vinko šepnil samemu sebi. V hipu se mu je v glavi porodila drzna misel. Skozi steno vodi ozka polica, le da ni vedno prehodna. Nekoč ga je že zavrnila. Le svoji spretnosti se lahko zahvali, da se je srečno izvlekel. A ni razmišljal. Nov izziv, nova preizkušnja, napetost in pričakovanje…. Vse je bilo močnejše od treznega razmisleka. Vstopil je v polico. Bila je polna zmrznjenega snega, ki je ostal tam, ko je sneg plazil čez steno. V poledeneli skali je iskal oprimke. Bližal se je mestu, kjer je pred leti obračal. Tu je polica za nekaj metrov izginila. Le siva, mrtva stena in prepad globoko v grapo. Za trenutek se je ustavil. Razčlembe v steni, tokrat niso bile oblite z ledom. » Samo teh nekaj metrov, pa bo bolje,« je pomislil. »Moram, zdaj ali nikoli!« Poiskal si je dober oprimek, se z derezo uprl v skalni rogelj in se potegnil naprej. Z levico je mrzlično iskal nov oprimek. Visel je v prepadni steni in sunkovito dihal. Prsti so tipali za novim oprimkom in ga slednjič našli. Bila je poševna špranja, v katero je lahko porinil prste. Počasi se je potegnil naprej, v tistem hipu pa mu je na skali zdrsnila dereza. Bliskovito je s prosto roko hlastnil za štrlečim rogljem in obvisel. V desnici je začutil pekočo bolečino. A le za trenutek. Z zadnjimi močmi se je dvignil na rokah in z nogami dosegel polico. »Rešen sem,« je dahnil. Bolečina v zapestju se je ponovno oglasila. Ni se zmenil. Prebijal se je naprej po polici do roba stene. Počasi se je dvignil in skoraj s strahom pogledal čez. Stari kozel se je medtem pomaknil nekoliko više. Čakal ga je.
Naslonil je puško na nahrbtnik. V prsih je čutil, kako mu razbija srce. Počasi je s križem drsel navzgor po rušju in skalovju do kozlove prednje noge, naprej navzgor, navzgor…..
Oglušujoč pok je zmotil spokojno tišino. Drobne kapljice krvi so orosile rušje, skalo in bele snežne koprene. Sonce, ki je s svojimi žarki obsijalo goro, je predramilo nov lep dan.