Vzporedno s tolminsko-bohinjskimi gorami, katerim domačini enostavno pravimo Peči, se Baška grapa zajeda v predalpski svet na desni strani in skrajni rob dinarsko- kraškega sveta na levi strani. Od severovzhoda na začetku, do jugozahoda, kjer se sreča z Idrijsko dolino, se reka Bača na svoji skoraj 30 kilometrov dolgi poti spretno izmika grebenom in pretika med skalnimi zajedami.
S svojo hladno belo zeleno barvo, divje teče za soncem, kot da bi ga hotelo ujeti. Zraven drdra še železnica in spodaj ob vodi se vije cesta. Ponekod je komaj prostora za vse in na več mestih se spretno prepletejo in potem gredo zopet vsaka svojo pot naprej iz tesnega objema. Večinoma neprehodni, divji tolmuni izpod Črne prsti in Rodice, zajedeni v apneni svet, ki so ga vode skozi tisočletja neusmiljeno glodale, se stekajo z desne strani navzdol. V spodnjem delu se priključi še Kneža, ko se notri nad Kneškimi prodi topi sneg za Suho in Šijo. Na levi strani se strmo dvigajo pobočja proti Cerkljanskemu pogorju s Poreznom in Kojco, ki nižje preide v Šentviško planoto. Skrivnostna planota, prepletena z ostanki vrtač in podzemnega sveta, pušča kot star čeber in številni izviri strmo padajo v strugo Bače.
Svet v sami Grapi je negostoljuben. Samo najkrajši prometni povezavi med Furlansko nižino in zaledjem dežele gre zahvala, da so se ti kraji naselili že v pradavnini. Tu so se srečala kopija staroslovanskih plemen z meči Langobardov. Pod Rodico in Črno prstjo so vasi naseljena z potomci staroselcev, Venetov, ki so prodirali z vzhoda. Poseben pečat so krajem dali tirolski naseljenci davnega leta 1218, ko jih je oglejski patriarh Bertold Andeški naselil iz Innchena na Tirolskem. Imeli so listino s posebnimi pravicami in bili so oproščeni davkov. Med drugim so lahko hoditi oboroženi in po svojih gozdovih prosto lovili. Nemška govorica se je umaknila, ostala so krajevna imena: Kacenpoh, Dristelpoh, Kogel, Stonbant, Ejbrat, Jehlc…
Veliki punt pred tristo leti je ljudi porinil v še bolj oddaljene in divje kraje, kjer je tudi Grapa izgubila svoje pošteno ime. Utrdili so se in obstali. Lov je bil del življenja in preživetja. Gradbišče železne ceste pred več kot sto leti je kraj spremenilo v mravljišče, prva vojna vihra pa v grobišče. Staro tovarno v Klavžah je vojaški stroj spremenil v prvo zaledno bolnišnico. Pokopališče nesrečnikov je bilo višje v bregu, nad železnico. Druga svetovna morija se je tukaj začela poldrugo desetletje prej, kot v osrednji Evropi. Italijanska okupacija in prepoved slovenskega jezika je rodila odpor v ljudeh in dolgo zamolčano domoljubno gibanje TIGR je poznalo vse stare kontrabantarske poti, mimo financarskih in orožniških postojank, na drugo stran krivične meje. Krivolovci so bili nemalokrat kurirji in vodniki. Domačinom še danes odmevajo v ušesih skoraj zgodovinske besede partizana Sove: »Stane, lej jo našo Grapo.« To so prve besede izgovorjene v prvem slovenskem filmu.
* * *
Tri lovske družine danes gospodarijo na tem območju. LD Podbrdo upravlja lovišče z dobrimi 9000 ha v zgornjem in osrednjem delu Baške grape, LD Ljubinj z več kot 5000 ha na spodnjem desnem bregu in LD Planota z nekaj manj kot 5000 ha na levem bregu med Baško grapo in Idrijsko dolino. Kleni in malo svoji so tukaj ljudje, vase zaprti, kot so zaprti kraji, toda dobri in pošteni lovci. Do tujcev so spočetka nezaupljivi, toda ko jih osvojiš, si njihov.
Ne spominjam se več točno, ali sem ruševca prvi uplenil jaz ali Jože, vem le to, da se je vse skupaj zgodilo znotraj petih minut. V zori prihajajočega dne sem stal vrh Jalovnika, ko je zamolklo počilo v Kotlu na drugi strani lovske meje. Vedel sem, da je on. Lovska strast mladih lovcev se je pokazala v lovu na ruševca. Pred skoraj štiridesetimi leti sva skupaj opravljala lovski izpit. On je bil član LD Podbrdo, jaz sem se včlanil v LD Ljubinj. Najini starši niso izvirali iz lovskih družin, tako, da nama lovstvo ni bilo položeno v zibelko, kot se danes lepo sliši. Mogoče se danes ne bi več tako odločil, mogoče tudi on ne, toda takrat smo bili otroci enostavno postavljeni v naravo, v hribe in gore. Druge zabave ni bilo. Poleti smo stikali okrog Bače, jeseni in pozimi sta nas razveseljevala zlatorumena narava in sneg. Če si samo malo zlezel iz Grape ven, se ti je odprl pogled na verigo gora na severu in na morje na jugu. Ni lepše barve kot zlatorumeni macesni, obdani z zaplatami deviškobelega snega, ki se staplja z modrino neba. Na drugi strani sončni zahod, odboj svetlobe od morja in migetanje lučk v Furlanski nižini. In občutek, da ti zvečer ni treba v dolino.
* * *
Iz Ruta sem gor pod Jehlc ni daleč. Povsod so speljane gozdne poti in s terencem se lahko pripelješ kar visoko. V poznem popoldnevu smo na stari mulateri izstopili. Jože s sinom Davidom, ki je gospodar LD Podbrdo, domačin Janko, starosta rutarskih lovcev in jaz. Ivan, moralni oskrbnik koče je odšel gor že zgodaj popoldne, da je zakuril. Oprtali smo težke nahrbtnike, kot da se podajamo v gore za več dni. Po slabe pol ure hoje smo bili na križišču, kjer se odcepi pot proti Rodici. Ozka grapa je bila na debelo prekrita s plazom strnjenega snega. V kamnitem zidu nad potjo je v kamen izklesan emblem enajstega alpinskega inžinirskega bataljona (11º Reggimento genio guastatori). V času med obema vojnama so tukaj alpini utrjevali Rapallsko mejo. Danes je ta mulatera del evropske peš poti E7. Mulatera se naprej potegne pod Jehlcem in nato prevesi notri na kneško stran, v Kneške prode. Alpini so prevrtali predor skozi rob in tudi tam pustili svoj emblem. Nad potjo je koča. Domačini so pred leti rešili propada star Mauernov senik, ki danes nudi zavetje planincem in lovcem. Skoraj ne moreš verjeti in doumeti, da so bile tukaj na višini preko tisoč metrov nekoč senožeti. Sem gor so hodili kosci in grabiči. Dokler niso pokosili in sena pograbili, se niso vrnili domov.
Tista zima je bila radodarna s snegom tudi v zgodnje spomladanskem času. Po prvi odjugi, ko je že zadišalo po pomladi, se je zopet ohladilo. Zgodnje spomladanski sneg je zadržal tudi krivorepega viteza v svojem svatovanju. Posamezne zaplate so bile tudi po poti. Zraven je, kot da bi čakal, da se sneg umakne, rinil na plano spomladanski podlesek. Pot je bila prevrtana z mišjimi rovi, ki so pričali, da se življenje v planini tudi pozimi ne ustavi.
Že nekaj let sem se v teh prvih majskih dneh podamo z lovskimi prijatelji sem gor. Zvabita nas prebujajoča narava, pričetek lovne sezone in seveda ruševec. Ruševec je bolj izgovor:
»Kaj boš hodu hudiča poslušat, saj poje vsako leto enako,« se dostikrat pohecamo. Predvsem nas vabita druženje in obujanje spominov starih lovskih pripetljajev.
Janko, legenda Ruta in rutarskih lovcev, je živa kronologija. Dostikrat pove:
»Lovstvo mi je ogromno dalo, pa tudi vzelo. Dalo mi je ogromno veselja in užitkov, vzelo veliko dragocenega časa, energije in neprespanih noči. Lov je lahko velik užitek, če je med lovci pravo prijateljstvo in iskrenost. Če se sprevrže v zavist in škodoželjnost, je muka.«
Ivan nas je pred kočo že čakal. Prijeten duh toplega štedilnika nam je udaril v nos:
»Čez praznike smo bili tukaj. Spodaj na grebenu smo kurili kres. Pa še prejšnji konec tedna sem bil tu, da sem pripravil drva.«
»Se čuti, da je koča obiskana.«
Na mizi pred kočo smo odložili opremo. Preoblekel sem prepoteno majico in spil obvezen šnopc, brez katerega v planini ne gre:
»Na zdravje, adijo pamet. Po letu dni smo zopet tu in danes ne gremo nikamor več.«
»Da bi le še dolgo lahko hodili,« je pripomnil Janko, ki je oprtal osmi križ in zamenjal oba kolka. »Vi mladi že, vi. Jaz pa ne bom zmogel več dolgo.«
»Kaj mladi. Če izvzameš Davida, imamo mi trije z Ivanom skupaj dvesto let. Samo kavčevega prahu in pršic se izogibaj, pa bo šlo.«
Ivan je doložil, ostali smo na mizi pred kočo vlekli iz nahrbtnikov hrano in pijačo ter delali načrte za nočni jedilnik. Noč bo dolga in nihče ni hotel ostati dolžnik.
Zgoraj se je dvigala skoraj dvatisoč metro visoka Rodica. Z prihajajočim mrakom se je okrog njene kope povlekla meglica. Spodaj v gozdu se je oglasil srnjak.
»Če so stari ljudje slišali srnjaka lajati, so rekli, da se bo vreme spremenilo. Toda to nič več ne drži. Srnjaki se že borijo za svoj teritorij,« je pripomnil Janko.
Kmalu se je okrog koče povlekel dim, ki se je zavrtinčil v gorniku:
»Tu v planini ima še dim drugačen okus. Daje ti občutek zavetja in domačnosti, v dolini pa so prašni delci, ki skrajšujejo življenje.«
»Današnja mladina ne ve, koliko malo je potrebno, da si lahko srečen in zadovoljen. Več kot imaš, več ti manjka. Tu te osreči že to, da zapreš vrata koče za seboj.«
Hladno je zavelo in potegnili smo se v kočo. V enem prostoru so si delili mesto štedilnik in zraven zabojnik za drva, na drugi steni je bil dvojni pograd. Dolga miza z prijetnim kotom je lahko nudila gostoljubje skoraj desetim gostom. Stara kredenca je bila na spodnji steni, viseče omare so bile na nasprotni steni, zraven korita. Takoj za vhodnimi vrati so vodile strme stopnice v zgornji prostor, pod streho, kjer je bilo skupno ležišče z jogiji, poleženimi po tleh. Poiskali smo vsak svoj prostor okrog mize. Janko je izvlekel domačo salamo, poiskal nož in desko ter ga prerezal. Poiskal je kozarce in natočil:
»Dajmo lovci. Lahko ga drugo leto ne bomo več pili.«
»Bomo, bomo. Briški grički niso daleč.«
David se je samo smejal. S svojimi tridesetimi leti je postal gospodar družine. Jože si je že ogledoval, kje bo lahko ležal:
»Imam čisto vest in lahko zaspim kadar koli in kjerkoli. Jaz ne bom poslušal vašega kričanja in streljanja v nedogled.«
Najprej se je razvezal jezik Janku:
»Ali veš, koliko jih ni več, s katerimi smo včasih jagali. Nekateri so bili mlajši od mene.«
»Ja, Janko, se spomniš, da bi bila lahko tudi midva med rajnimi?« se je Jože spomnil dogodka izpred dvajsetih let.
»Res je. Jože, ti si naju rešil. Spomnim se še dobro. Bilo je nekaj pred Božičem. Jagat sva šla na Temljinsko planino. Obetali so se lepi zimski dnevi in domačini so povedali, da je planina sveže preorana od divjih prašičev. Posamezne zaplate snega naju niso ovirale in kmalu sva bila na grebenu in potem samo še po vrhu do planine. Koča je bila še stara, bolj bivak kot pa koča. V kotu je stal star rabljen štedilnik, ki smo ga lovci na hrbtu prinesli iz Granta gor. Na drugi strani je stala vegasta miza, nad mizo viseča omara, ki je svoje v dolini že davno odslužila. V drugem kotu je stal zbit pograd, z ležiščem samo na zgornji etaži. Z muko sva zakurila v rjav in vlažen štedilnik. Kupila sva ribe, da jih za večerjo spečeva. V omari je bilo vse sorte začimb in drugih smeti, le olja ni bilo. Na koncu sva ribe ocvrla kar na žaltavi zaseki, ki sva jo dobila v lončku v kotu omare. Čudna kombinacija. Vse skupaj sva poplaknila z dobro mero vina. Pozno sva se spravila na zgornje ležišče. Sanjal sem, da me preganjajo neke živali, da so me zvezale in zaprle v neke utesnjene prostore in da mi zmanjkuje zrak. Potem si zakričal: gori! Janko, koča gori. Komaj sem se otresel tistih štrikov, s katerimi sem bil zvezan. In res. Do polovice prostora je ležal dim in komaj sem se skobacal in skočil s pograda. Odprl sem vrata, planila sva na prosto in zadihala. Hudič, skoraj bi za vedno zaspala. Zaradi mraza ali ne vem česa, je dimnik ponoči prenehal vleči in prostor se je polnil z dimom. Takrat sem ti obljubil, da ti bom plačeval pijači do konca življenja.«
»No in?«
»Sem si potem kmalu premislil. Si preveč žejen.« Janko se je posmejal in nam natočil.
»Lepa je bila jaga na divjega petelina in ruševca.«
»Saj, Janko, letos, za mojo šestdesetletnico, mi lahko odstopiš odstrel ruševca. V zameno ti odstopim odstrel sive čaplje za Sočo,« sem dregnil starosto.
»Ja hudič, dober si. Včasih je bilo ruševcev več kot sivih čapelj. Z malo mladostniške zagnanosti in vztrajnosti si ga kmalu imel. Sedaj pa so zimska hrana za kune. Čapelj pa je res preveč. Nemalo kdaj jih vidim gor po Bači in celo notri pod Rut priletijo. Ure in ure stoji v mrzli vodi in čaka, kdaj se pripelje mimo riba. Čof, pa jo ima.«
»Tako je to v naravi. Če ne loviš si ujet.«
»Spominjam se, kako mi je rekel planinec, ki se je nekoč ustavil tu pred kočo. Nisem vedel, da je protilovsko nastrojen. Razlagal sem mu, kako nam je divji prašiči kopal okrog vasi in kako sem ga vse noči čakal, da sem ga odstrelil. Ja veste, ni lahko biti kmet v Rutu, sem mu dejal na koncu. Me je pogledal izpod čela in rekel: tudi divji prašič ne!«
»Ja, se spominjam tega. Je prišla vest, da je v Rutu padel divji prašič z medaljo tudi dol v dolino, da nas.«
»Ja. Najbolj pa mi je ostal v spominu prvi merjasec. Enainsedemdesetega leta je bilo, decembra meseca. Povsod je bil sneg. Okrog devete ure dopoldne sem prišel iz hleva, ko je prišel mimo pokojni Brane, preležan in skuštran, s puško na rami. Ali si že z jage, sem ga dregnil. Ne, ne, sem zaspal. Bi se mi pa prileglo malo se sprehodit. Prav, pa greva. Hitro sem se pripravil in že med tem delal načrte. Pokojni Milko je nekajkrat dvignil starejšega merjasca v Koltnekarjevem Prentahu, pa mu je vedno ušel. In sva šla. Na koncu kolovoza sva se ustavila. Braneta sem poslal dol v grapo in naj počaka dvajset minut, sem mu dejal. Sam sem šel čez greben in potem po snegu dol proti robu. Že takoj sem opazil sveže premešan sneg in listje ter svežo sled pod rob. Tam spi, na soncu. Le kje bo skočil ven? Kar bo pa bo. Dvajset minut je mimo in Brane se je v grapi premaknil. Pripravil sem se in kmalu je merjasec pihnil. Skočil je ravno pod menoj na polico in obstal skrit za dvemi drevesi. Videl sem mu spredaj rilec in zadaj život. Vmes med drevesi je bil za dlan prostora, kjer sem mu videl ušesa. Pinf, in se je sesedel na zadnje noge in še samo nemočno pobrcal.«
Jože, ki je na pogradu že dremal, se je zdrznil:
»Hudič. Koliko si jih že, pinf, pinf? Upam, da ti bo kmalu zmanjkalo municije.«
»Smo se zmenili, da bomo šli pred polnočjo spat,« se je spomnil Ivan.
»Prav. Še kozarček spijemo, pa gremo.«
Zbudilo me je ropotanje z vrati. Nič nisem vedel kje sem. To, da ležim oblečen ni v redu, to, da me tišči na vodo je v redu. Potem mi je postalo jasno. V koči smo. Noč je bila kratka in zbudil sem se s trnom v glavi. Po stopnicah navzgor je prišel glas:
»Auf. Vstati bo treba.«
V žepu sem poiskal svetilko in se spustil po stopnicah v spodnji prostor. Tam se je že smejal Janko, s prižgano čelko na glavi:
»Dobro ste žagali. Kdo je bil najbolj priden?«
»Ti si pa s prižgano čelko spal, da smo videli žagat.«
Mrko sem pogledal na uro na steni. Skoraj bo štiri. Brez besed sem šel na plano. Na koncu poti sem odtočil. Hladen zrak mi je naredi dobro in globoko sem potegnil:
»Janko ima prav. Kaj nam je tega treba. Vstajanja sredi noči. Saj ruševec poje vsako leto enako.«
Nad kočo je vrel na dan studenček, katerega so konstruktorji spretno ulovili in zraven naredili korito. Rešil mi je življenje. V prostoru je že dišalo po kavi, ki mi je zbistrila oči. Kmalu smo bili spet dobre volje.
Ura se je počasi pomikala naprej. Skoraj bo pol petih.
»Gremo. Pred peto morate biti na mestu,« je vstal Janko. »Vidva z Jožetom gresta kot lani, gor na greben. Ti,« je pokazal name, »ti ostaneš tu nižje, ti Jože pa greš gor na sedlo. Ivan in David pa gresta vrh boška.«
Iz nahrbtnika sem potegnil odvečno kramo in pustil notri le najnujnejše. Oblekel sem toplo bundo, nataknil rokavice, okrog vratu obesil dvogled in z roba pograda potegnil star koc. Zunaj je bilo hladno. Rahel gornik je vlekel navzdol po pobočju in vrhovi bukev so bučali enakomerno melodijo. Od nekje sem je prihajal ropot zveri, ki je bila na pohodu za zajtrk. Takoj za kočo sva se z Jožetom molče dvignila po zasneženem pobočju. Nekdo je pred dnevi že hodil tod, so nama povedale pomrznjene stopinje. Kmalu sva bila ven iz gozda. Naprej je bilo plazišče, saj je veter sneg z grebena spihal in ga tukaj odložil. Brez besed mi je Jože s kretnjo roke pokazal na skupino skal v bregu, obrasle z ruševjem. Breg je bil razpihan in poležena trava je kazala posledice snežene teže. Notri v dolini je bil zamet, iz katerega so molele ruševe veje. Nekaj kopnine je bilo le okrog obrušenega drevesa v bregu.
Molče sem obstal. V zavetju skal in okrilju ruševja sem poiskal primeren prostor, podse vrgel blazino, se zavil v star koc in se vsedel, skrit za ruševim grmom. Sem iznad Porezna je silila prva zora. Nekje se je zaslišalo prhutanje kril. To! Potem je sledila tišina. Napenjal sem ušesa. Spodaj je bojazljivo čvrkutnil premražen ptič. Potem se je oglasil. Čuššš. Napenjal sem ušesa in iztegoval vrat. Čušš. Potem sem na snegu zagledal črno senco, ki je prej ni bilo. Pritajeno gruljenje se je mešalo s šumenjem vetra. Sedaj sem ga že dobro videl. Zopet je bojevito poskočil. Čuššš, čuššš. Potem je zopet bojazljivo grulil, kot da bi tudi on prekrokal celo noč. Nato je za menoj završalo in na sneg se je pripeljal drug petelin. Po životu sem videl, da je močnejši in starejši. Poskočil je, napel pahljačo in se pod prvim postavil v bojni položaj. Mlajšemu so se krivci povesili, nato je narahlo poskočil in zaprhutal s krili. Le daj, le daj. Starejši je prešel v napad. Z vso ihto se je zakadil navzgor, v tekmeca. Toda tudi mlajši ni popustil. Zakadila sta se drug v drugega, menjala položaje in kmalu nisem več vedel, kdo je starejši in kdo mlajši. Zopet sta se oddaljila drug od drugega in se nekaj časa opazovala. Starejši si ni nadejal takega odpora, toda pokazati mora mladini, da svojih kur ne bo dal, vsaj brez boja ne. Zopet sta se zakadila drug v drugega. Končno je mlajši popustil in odletel v jutro. Za njim je odletel tudi starejši.
V koči je imel Janko že pripravljen zajtrk. Skuhal je čaj in klobase.
»Dobro bo naredilo, toda še boljše bi mi naredil polurni sen.«
»Kaj boš spal? Ko bo deževje, se lahko naspiš za nazaj in za naprej. Zdaj jej in pij in uživaj dan. Dan se ne povrne.«
Prav je imel. Če bi jutro prespal, ne bi doživel čudovitega prebujanja pod Jehlcem.