Lovec sem.
Ampak to ne pomeni, da v mojem srcu ni prostora za sočutje do divjadi.
In eden izmed trenutkov, ko te preplavijo čustva sočutja do divjadi, se je pripetil v kraju imenovanem Velike lute.
Kaj je botrovalo temu, da so se štirje pujski, po tem ko so komaj občutili sončne žarke na svojih majhnih telescih, pognali čez previs, ne bom nikoli izvedel, lahko pa samo ugibam. Naj bližja mi je misel, da so se v svoji zvedavosti pri spoznavanju okolice, preveč približali…. .Zatem se je eden kobacaje odločil…., drugi pa za njim.
Tako kot nekdaj oziroma lahko že jutri , nekateri ne bodo (bomo) imeli možnosti ali pa časa spoznati kaj prinaša jutrišnji dan, tako je sonček za vedno prenehal kazati pot tem malim štirim pujskom.
Mama pa, kot vsaka mama, pa se zelo verjetno še vedno sprašuje, kje naj jih išče.
Vozišče, kraj najdbe
Smrekar Srečko